Disleksija, ki so ji včasih rekli tudi legastenija, je skupek težav ter zmožnosti, ki vplivajo na proces učenja branja ter pisanja. Navzven se to kaže tako, da otrok črke težje povezuje v besede ali pa črke zamenjuje. Otrok z disleksijo težje piše, njegova pisava je grda in skoraj nečitljiva, prav tako pa se takšen otrok lahko težje orientira v prostoru.

Nekateri menijo, da se disleksijo lahko preraste ter da v puberteti izgine. Takšno mišljenje je napačno. Disleksija ni bolezen, kot bi mogoče nekateri mislili. Oseba, ki je dislektična, ima veliko bolj razvito desno polovico možganov, ki je pri takšni osebi tudi prednostna. V desni polovici možganov se vršijo procesi ustvarjalne narave. Ta polovica možganov skrbi predvsem za ritem, glasbeno zadovoljstvo ter za ostale ustvarjalne dosežke. V levi možganski polovici pa se vršijo miselni procesi, ki temeljijo na zaporedju ter logiki. To pomeni, da je desna polovica možganov odgovorna za ustvarjanje, leva pa za učenje, govor ter branje. Zaradi tega je popolnoma razumljivo, da disleksija sama po sebi ne izgine z leti, saj bolj razvita desna polovica možganov ostane za vse življenje.

Pri večini ljudi v populaciji je močnejša leva polovica možganov. Ker pa imajo dislektiki bolj razvito desno polovico možganov, to pomeni, da je pri njih večja možnost, da bodo uspeli v ustvarjalnem delu ter v umetnosti. Ti ljudje lahko gredo skozi življenje brez težav. Težave jim bo povzročalo le učenje števil na pamet, učenje zaporedij ter logične naloge. Te stvari človek, ki ima razvito levo polovico možganov, dela z lahkoto, oseba z disleksijo pa tega ne zmore.